Protestanti

Na Koroškem se je do 19. stoletja ohranil protestantizem tudi med Slovenci. V Celovcu je med reformacijo delovala samostojna slovenska protestantska župnija. Iz njenih krstnih knjig je mogoče sklepati, kakšna je bila jezikovna podoba mesta v 16. stoletju.

    besedilo BOJAN WAKOUNIG
    fotografija BOJAN WAKOUNIG

»Na Kranjskem so vsi plemiči krivoverci, med meščani so le redki katoličani, medtem ko so med kmeti vsi močno ostali v stari veri. Na Štajerskem je kljub mnogim krivovercem med plemiči vseeno tudi veliko število katoličanov: o meščanih lahko rečemo, da je polovica katoličanov, polovica pa krivovercev, kmetje so vsi katoliški. Na Koroškem pa so tako plemiči kot tudi meščani in večji del kmetov krivoverci, « je oglejski patriarh Francesco Barbaro leta 1593 pisal papežu Klemenu VIII.  v svojem poročilu o verskem položaju v notranjeavstrijskih deželah ob koncu 16. stoletja. In dežela Koroška ima še danes z nekaj več kot desetimi odstotki nadpovprečno velik delež evangeličanov v Avstriji. Evangeličanski je predvsem severni predel osrednje Koroške, za Beljakom, ki je bil nekdaj središče reformacije v deželi. Evangeličani so doma »na Nemškem,« kakor se je tem krajem včasih reklo med koroškimi Slovenci.

Toda protestanti so bili dolgo doma tudi med Slovenci. Ne samo na Goričkem, daleč na slovenskem vzhodu, v Prekmurju, kjer je evangeličanska skupnost živahna še danes. Dolgo so protestanti v domačem slovenskem narečju in z Dalmatinovo Biblijo molili tudi na Koroškem. Zlasti v dveh vaseh pod Pečjo, na kateri se na Tromeji s priljubljenim smučiščem stikajo Slovenija, Avstrija in Italija, za Podkloštrom (Arnoldstein) na začetku Ziljske doline.

»Delež v slovenski župniji  krščenih je znašal torej blizu štirideset odstotkov. To sicer ni absolutno zanesljiva osnova za ugotovitev etničnih razmer v takratnem Celovcu, je pa to vendarle zgovoren indic.«

Ljudi nagovarjali v slovenskem jeziku

Osrednja osebnost verske reformacije na Slovenskem Primož Trubar je želel širiti evangeljsko sporočilo med vsemi govorci slovenskega jezika in njegovih narečij. Prav zato je osnoval knjižni jezik kot skupni imenovalec za vse. »Ni brez pomena, da je Trubar v svojih javnih nastopih vernike nagovarjal Lubi Slovenci! Gre za poimenovanje, ki zavestno prestopa meje človekove regionalne pripadnosti, njegove srednjeveške privezanosti k lokalni, deželni identiteti. Trubar ločuje dežele in pokrajine, kot so bile takrat Koroška, Kranjska, Spodnja Štajerska, Goriška, Istra ali Slovenska marka, vendar se dobro zaveda etnične oz. narodove celote,« je o tem zapisal literarni zgodovinar Boris Paternu.

In tako so reformatorji tudi na Koroškem nagovorili ljudi v njihovem jeziku, torej tudi v slovenskem. Tega so se zavedali koroški deželni stanovi, ki so z dobro petino potrebnih sredstev podprli tisk prvega celotnega prevoda Svetega pisma v slovenščino, po prevajalcu Juriju Dalmatinu poimenovano Dalmatinovo Biblijo. Prevzeli so petino natisnjenih Biblij, torej od 300 od 1500. Ena redkih ohranjenih je danes v koroškem evangeličanskem muzeju v Brezah nad Dravsko dolino (Fresach), našli so jo v prej omenjenih krajih pod Pečjo.

Skrivali so se v krajih pod Pečjo

V Sovčah (Seltschach), kjer je danes dolinska postaja žičnice na Tromejo, v Zagoričah (Agoritschach) ter v nekaterih drugih okoliških vaseh so se slovenski protestanti na skrivaj shajali, molili in brali slovensko Sveto pismo tudi po protireformaciji, ki je drugod docela pometla s protestantizmom. V korist jim je nedvomno bila odmaknjenost krajev. S tolerančnim patentom cesarja Jožefa II. Iz leta 1781 so se lahko tudi javno združevali in imeli svoje molilnice. Podatki iz leta 1782 kažejo, da se je v okolici Podkloštra izreklo za protestante 19 družin ali 127 posameznikov. Ker število ni zadostovalo za ustanovitev lastne župnije, so bili kot podružnica Zagoriče podrejeni evangeličanski župniji v Nemškem Plajberku (Bad Bleiberg) na severni strani Dobrača. Slovenske protestantske duhovščine ni bilo, nemški pastorji so se precej mučili s slovenskim jezikom. Primanjkovalo je berila in molitvenikov v slovenskem jeziku, pomagali so si lahko samo z nemškimi knjigami. In tako je zanje prej tuji jezik, nemško so v 18. in v začetku 19. stoletja tam znali ali vsaj razumeli samo moški, sčasoma postal poglavitni jezik. Danes slovenskih protestantov v evangeličanski župniji Zagoriče nad Podkloštrom ni več.

Žarišče reformacijskega gibanja je bil tudi Celovec, ki je leta 1518 postal glavno mesto dežele Koroške in sedež deželnih stanov. Za svoje verske namene so protestanti v Celovcu sezidali cerkev sv. Petra in Pavla, ki pa je s protireformacijo leta 1600 postala katoliška. Danes je to stolnica krško-celovških škofov, na letošnjo svečnico, 2. februarja, je bil v njej za 66. krškega škofa posvečen koroški Slovenec Jože Marketz.

V dobi reformacije pa je v Celovcu delovala samostojna slovenska protestantska župnija. Ustanovili so jo leta 1570, svoj sedež je imela pri cerkvi sv. Duha v neposredni soseščini koroškega deželnega dvorca, reprezentančnega poslopja deželnih stanov in današnjega sedeža koroškega deželnega zbora. Nemška evangeličanska župnija je bila pri cerkvi sv. Egidija, današnji mestni župnijski cerkvi. Zgodovinar Teodor Domej je iz ohranjenih krstnih knjig za slovensko župnijo med 11. aprilom 1582 in 13. decembrom 1583 ugotovil krstitev 56 dečkov in 52 deklic. V istem obdobju je v nemški župniji bilo krščenih 73 dečkov in 77 deklic. »Delež v slovenski župniji krščenih je znašal torej blizu 40 odstotkov. To sicer ni absolutno zanesljiva osnova za ugotovitev etničnih razmer v takratnem Celovcu, je pa to vendarle zgovoren indic.« Podatki seveda veljajo za Celovec znotraj nekdanjega obzidja. Da so prebivalci okoliških krajev, ki so danes zaradi rasti mesta del Celovca, vsi govorili slovensko, je danes splošno priznano. Očitno pa so tudi znotraj obzidja številni govorili slovensko, verjetno so to bili predvsem rokodelci, obrtniki, trgovci in služinčad. Protestantizem pa je v Celovcu izbrisala katoliška protireformacija od leta 1600 naprej. Tako med slovensko kakor tudi med nemško govorečimi Celovčani.

Reformatorji so tudi na  Koroškem nagovorili ljudi v njihovem jeziku, torej tudi v slovenskem. Tega so se zavedali koroški deželni stanovi, ki so z dobro petino potrebnih sredstev podprli tisk prvega celotnega prevoda Svetega pisma v slovenščino.