Radovljica

V Radovljici, središču Dežele, kot tudi rečemo gorenjski ravnini med Savo in Karavankami, se je pred nekaj več kot četrt tisočletja rodil Anton Tomaž Linhart, slovenski intelektualec in razsvetljenec, prvi dramatik, začetnik modernega slovenskega zgodovinopisja in visoki državni uradnik.

    besedilo MARJANA AHAČIČ
    fotografija GORAZD KAVČIČ, TINA DOKL

Da je Radovljica Linhartovo mesto, je čutiti na vsakem koraku. Po znamenitem rojaku, ki se je pred dobrimi 250 leti rodil v starem mestnem jedru, se imenujejo osrednji trg v starem mestnem jedru, ulica, kulturna dvorana, osnovna šola pa tudi pevski zbor, priznanja občine, celo kavarna in seveda nova osrednja knjižnica, ki odpira prvi pogled na sodobno Radovljico. Anton Tomaž Linhart je bil rojen v Radovljici 11. decembra 1756, njegov rojstni dan je že več kot dvajset let tudi občinski praznik. Osrednji spomenik intelektualcu, razsvetljencu, prvemu slovenskemu dramatiku in začetniku modernega slovenskega zgodovinopisja ter visokemu državnemu uradniku v tedanji mogočni avstro-ogrski državi stoji nasproti Ekonomske gimnazije in srednje šole ob Gorenjski cesti. Ima obliko odra in knjige, v kateri je izrezana Linhartova podoba.

Spoznavanje Linhartovega življenja in dela je najbolje začeti z obiskom Mestnega muzeja v Radovljiški graščini, kjer so pred dobrim desetletjem postavili razstavo o slovitem Radovljičanu z naslovom Zdaj premišljujem o tem, kako bi mogel postati znan. Razstavo je v sodelovanju s Slovenskim gledališkim muzejem zasnovala tedanja direktorica radovljiških muzejev Verena Štekar Vidic, zdaj pa zanjo skrbi Katja Praprotnik, kustosinja Mestnega muzeja.

»Anton Tomaž je bil edini od otrok v družini, ki ga je oče, Čeh po rodu, lahko poslal v šole. Začel je v Radovljici, nato nadaljeval v jezuitski gimnaziji v Ljubljani in kasneje odšel na Dunaj, kjer je študiral, da je lahko postal državni uradnik,« pojasni Praprotnikova in doda, da se je mladi Linhart prav na Dunaju navzel naprednih razsvetljenskih idej.

»Ko se je vrnil v Kranjsko, je bil nekaj časa šolski nadzornik. Zanimivo: Nadzoroval je celo svojega nekdanjega učitelja v Radovljici, Janeza Eša. Vemo, da ni bil povsem zadovoljen z njegovim delom, zato ga je poslal na dodatno izobraževanje v Ljubljano!«

Kasneje je dobil službo tajnika deželne vlade; bil je prvi Kranjec meščanskega rodu, ki je prišel tako visoko po uradniški lestvici. To mesto je bilo namreč do tedaj rezervirano za plemstvo. Kot še pravi kustosinja, je bila izjemnost Antona Tomaža Linharta tudi v tem, da je imel za tiste čase izjemno široko znanje. »Ob vsem, kar je delal, pisal, je prav to izjemno znanje in prizadevanja, da bi ga širil med druge, tisto, kar mene osebno pri Linhartu najbolj fascinira.«

Njegovo prvo književno delo  je pesniška zbirka Blumen aus Krain (Cvetje s Kranjskega), po njem je napisal tragedijo Miss Jenny Love, Županova Micka, priredba nemškega dela Podeželski mlin, je prva slovenska komedija, po Figarovi svatbi je nastal Ta veseli dan ali Matiček se ženi.

O njegovem zasebnem življenju vemo zelo malo, še pove Katja Praprotnik. V ljubljanski knjigi porok piše, da se je poročil z Jožefo Detela, leta 1769 rojeno Ljubljančanko iz ugledne družine, ki je bila znana kot lastnica gostilne oziroma hotela. V rojstni knjigi ljubljanske stolnice sta zabeleženi rojstvi obeh Linhartovih hčera: Sophie Antonia je bila rojena leta 1788, njena sestra Maria Amalia se je rodila tri leta kasneje.

Linhart je pod gradom v Ljubljani, na današnji Streliški ulici, dobil v last posest, kjer sta z ženo začela graditi hišo. Na žalost mu je v času gradnje velike hiše s tremi poslopji počila aorta; umrl je julija 1795, pokopan pa je bil na pokopališču pri cerkvi sv. Krištofa, kjer je danes Gospodarsko razstavišče. Vdova Jožefa je imetje že kmalu po moževi smrti dala na dražbo in ga leta 1798 tudi prodala po nizki ceni 600 goldinarjev.

Vdova se je nato s hčerama preselila na Dunaj in še do nedavnega je veljalo, da se je tam za njimi izgubila vsaka sled. A prispevek v časopisu Laibacher Zeitung iz leta 1831, ki ga je med pripravljanjem magistrske naloge iz umetnostne zgodovine našel Radovljičan Miha Valant in govori o tem, da bo v Ljubljani nastopila znana pevka Sophie Linhart, je dal povod in novo energijo za iskanja. »Seveda smo se takoj lotili raziskovanja, čeprav prva prizadevanja niso obrodila prav veliko sadov,« je povedala Katja Praprotnik.

»S kolegico Nadjo Gartner Lenac sva se najprej odpravili v arhive v Ljubljano, pa nisva našli ničesar oprijemljivega. Nato sva se osredotočili na informacijo iz novice, namreč, da je bila Sophie častna članica dunajskega glasbenega združenja. Odločila sem se, da napišem prijazno pismo na Arhiv glasbenega združenja na Dunaju; v nemščini, seveda. Odgovor je prišel zelo hitro. V slovenskem jeziku. Oglasil se nam je dr. Marko Motnik, ki nam je ponudil pomoč pri raziskovanju v dunajskih in drugih avstrijskih arhivih.«

Podatkov o tem, kaj so Linhartova žena in hčeri počeli na Dunaju do leta 1813, za zdaj ni nobenih, je na predavanju, ki ga je nekaj mesecev po tem, ko so Radovljičani z njim navezali stike, pripravil v muzeju, povedal dr. Motnik. So pa v knjigi smrti našli dunajski naslov, kjer je ob smrti živela Jožefa Linhart. Naslov, na katerem je stanovala starejša hči Sophie, so našli v leta 1823 objavljenem imeniku vseh na Dunaju živečih glasbenikov: vseboval je tudi ime Sophie Linhart.

»Hiša še vedno stoji. V njej je stanoval tudi zelo znan skladatelj in glasbeni pedagog Emanuel Aloys Foerster. Njegova žena je bila iz plemiških krogov, z družino pa se je družila tudi Sophie Linhart, « je pojasnil dr. Motnik.

»Ko se je Linhart vrnil v Kranjsko, je bil nekaj časa šolski nadzornik. Zanimivo: Nadzoroval je celo svojega nekdanjega učitelja v Radovljici, Janeza Eša. Vemo, da ni bil povsem zadovoljen z njegovim delom, zato ga je poslal na dodatno izobraževanje v Ljubljano!«

Ugotovil je, da se je petja Sophie učila pri dveh vrhunskih dunajskih učiteljih tistega časa: prvi je bil dvorani kapelni mojster Antonio Salieri, eden izmed najbolj iskanih učiteljev petja in skladanja v tistem času na Dunaju, drugi pa še bolj priznan pedagog, čeprav danes manj znan, Giuseppe Tomaselli, takrat tenorist v cesarski kapeli.

Prvi Sophiin javno odmeven koncert je objavljen v časopisju maja 1813, gre za dobrodelni koncert v dvorani dunajske univerze, ki ga je pripravilo združenje plemiških dam. Kritika v njem pravi, da je gospodična Linhart, »naša nova razveseljujoča podoba na tukajšnjem glasbenem horizontu, prevzela vlogo angela Gabriela. Zaradi čistosti in moči njenega lepega glasu, njene pravilne intonacije in čutne deklamacije si je aplavz med vsemi nastopajočimi najbolj upravičeno zaslužila.«

Od tega trenutka dalje se koncerti vrstijo, pripoveduje dr. Motnik. Vsaj od deset do petnajst let je trajala pevkina bogata glasbena kariera, v tem času lahko naštejemo okoli 75 koncertov. Nekateri med njimi so bili pred večtisočglavim občinstvom, z vrhuncem od 1817 do 1827. Večinoma je pela na Dunaju. Šestkrat je koncertirala tudi v Ljubljani. Kljub temu da ni veliko pela v operi, je ena od najbolj pomembnih dunajskih opernih hiš tistega časa v sezoni 1817/18 med prve solistke sprejela tudi Sophio Linhart.

V Mestnem muzeju se veselijo nadaljnjih raziskovanj in odkritij v zvezi z Linhartovo družino. Prav tako upajo, da bodo nekoč lahko odkupili hišo, kjer je Linhart preživel svoje otroštvo.

»Hiša, ki velja za njegovo rojstno, je sicer zrasla na mestu, kjer je bila stavba, pogorela v požaru leta 1935, je pa vprašanje, ali je to res njegova rojstna hiša,« še razloži Katja Praprotnik. »Kolegica Nadja Gartner Lenac je prišla do zanimivih ugotovitev: Linhart se je sicer zagotovo rodil v Radovljici, a najverjetneje v eni od ostalih hiš na trgu, ki se danes imenuje po njem. V hiši, ki je označena za njegovo rojstno, pa je zagotovo živel, saj vemo, da jo je njegov oče kupil kmalu po rojstvu svojega sina. Danes je v zasebni lasti; velika želja muzeja in občine je, da bi jo nekoč lahko odkupili. Sicer pa v pritličju te hiše že kar nekaj let domuje bukvarna, kar je tudi simpatično naključje, kajne? Lepo je, da so v hiši prav knjige ...«