Šola za poklic in osebno rast

Višja šola za gospodarske poklice v Št. Petru pri Šentjakobu v Rožu je edina zasebna dvojezična višja šola na Koroškem. Deluje že 112 let in vsa leta jo uspešno vodijo slovenske šolske sestre, obiskujejo pa jo dijakinje in dijaki z obeh strani Karavank.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
    fotografija JOŽE KOŠNJEK

Šentjakobski župnik Matej Ražun v začetku preteklega stoletja zanesljivo ni slutil, kako dolgoročna in za slovenski živelj na Koroškem pozitivno usodna je bila njegova odločitev, da bo v Št. Petru ustanovil ljudsko šolo s slovenskim učnim jezikom. V času habsburške monarhije je namreč v njenih deželah veljalo načelo utrakvistične šole, v kateri je učitelj sam odločal, v katerem jeziku bo poučeval. Večinoma so se odločali za pouk v nemščini. Župnik Ražun se s tem ni hotel sprijazniti. Ko pa je deželni šolski svet oviral odločitev šentjakobskega občinskega sveta za ljudsko šolo s slovenskim učnim jezikom, se je odločil, da bo vse storil za ustanovitev slovenske šole. Ustanovil je samostojno Slovensko šolsko društvo in nagovoril slovensko govoreče domačine, da so darovali za novo šolo. Pomagala je še Mohorjeva družba. Ker je župnik Ražun, rojen leta 1865 v okolici Škocjana v Podjuni, uvidel, da sam ne bo zmogel dela, je poklical na pomoč slovenske šolske sestre. Tako je leta 1908 v Št. Petru začela delovati prva zasebna ljudska šola s slovenskim učnim jezikom. Bila je dobro obiskana, tudi s petdesetimi šolarji po razredih. Šentjakobski župnik Ražun je moral zaradi svoje narodne zavednosti in delovanja za slovensko stvar hudi trpeti. Leta 1916 so na nemški prenapeteži postavili pred vojaško sodišče. Ker jim ga ni uspelo strpati v zapor, so ga prisilno premestili v Malo vas pri Škocjanu, kjer je leta 1943 umrl.

Na ustanovitelja šole Mateja Ražuna spominja kip v preddverju šentpetrske šole.

Primer samopomoči in vztrajnosti

Ustanovitev šentpetrske šole je primer samopomoči koroških Slovencev, ki je aktualna in potrebna še danes, pove predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof. Je tudi primer inovativnosti, saj so se morali šolske sestre in vodstvo šole stalno in pravočasno prilagajati ter iskati nove odgovore na izzive časa. Na šoli, na kateri se je v 112 letih na zunaj in znotraj veliko spremenilo, so že leta 1912 organizirali prvi gospodinjski tečaj. V letih druge svetovne vojne ji je bilo onemogočeno delovanje. Takoj po njej so šolske sestre odkupile poslopje od šolskega društva in že leta 1945 v njem uredile prvi slovenski otroški vrtec na Koroškem. Leto kasneje je začela delovati kmetijska in gospodinjska šola, nato triletna strokovna kmetijska in gospodinjska šola, od leta 1989 naprej, torej že več kot trideset let, pa šolsko tradicijo nadaljuje petletna Višja šola za gospodarske poklice z maturo v slovenščini in nemščini ter poleg nje še enoletna strokovna gospodarska šola, ki je v Avstriji obvezna deveta šolska stopnja in omogoča odločitev za poklic ali za nadaljnje šolanje. Šolske sestre kljub svojim težavam, ko njihovo število upada in so bile že prisiljene ukiniti nekatere provincialne hiše, vztrajajo. Da nastane nekaj lepega in dobrega, potrebujemo drug drugega in skupne moči, poudarjajo šolske sestre.

»Št. Peter je kraj vzgoje za  duhovno, versko, kreativno, sočutno, solidarno in socialno rast mladih – in s tem šola za življenje.« (Janko Krištof, predsednik Krščanske kulturne zveze v Celovcu ob obrazložitvi podelitve Tišlerjeve nagrade šentpetrski šoli)

Znanje in zanesljivost

Šentpetrska Višja šola za gospodarske poklice je bila konec januarja počaščena s posebnim priznanjem, s Tišlerjevo nagrado, ki sta jo šoli zaradi »izobraževanja številnih generacij mladih, za prizadevanje za ohranitev slovenske jezikovne in narodne identitete, za povezovalno vlogo med nemško in slovensko govorečimi na Koroškem kot tudi med sosednjima državama « podelila Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza. V imenu šole sta jo sprejela predstojnica šolskih sester Veronika Supan in ravnatelj mag. profesor Štefan Schellander.

»Vzgajamo mladino za samostojno in odgovorno življenje, kar je slogan naše šole,« je povedal v pogovoru za časnik Karavanke ravnatelj mag. Štefan Schellander iz Bilčovsa. Pravi, da je to dobro, saj je zaradi bližine do šole vsak trenutek pri roki. V učiteljski kolektiv šole je prišel leta 1989, devet let kasneje pa je bil imenovan za ravnatelja. »Dijakom nudimo splošno in poklicno izobrazbo, tako da gredo lahko takoj po petletnem šolanju v službo, ki se jim ponuja v turizmu, gastronomiji, bančništvu, špedicijskih dejavnostih in na delovnih mestih, ki terjajo strokovno in tudi jezikovno znanje. Naši dijaki znajo oba jezika, nemškega in slovenskega, lahko pa se učijo tudi italijanščine in celo latinščine. V Avstriji so trenutno absolventi strokovnih šol glede zaposlovanja na boljšem kot absolventi gimnazij. Del naših maturantov absolventov pa se odloča za nadaljnji študij in tako jih danes že najdemo na različnih tudi zelo odgovornih delovnih mestih. Skupno je šlo iz naše šole v življenje že več kot petsto maturantov oziroma absolventov. Mnogi se občasno vračajo na šolo in nam povedo, da smo jim dali dobro izobrazbo, tako teoretično kot praktično. Obvezna trimesečna praksa v tretjem letniku marsikateremu dijaku izostri in spremeni pogled na poklic in poklicno delo, marsikdo pa si že z uspešnim praktičnim delom odpre vrata za zaposlitev po šolanju ali za počitniško delo. Teh pohval smo zelo veseli, še zlasti če tudi od delodajalcev slišimo, da so naši absolventi sposobni in predvsem zanesljivi, zreli sodelavci. Podjetja danes namreč ne iščejo le sposobnih, ampak tudi zanesljive in delovnemu okolju predane sodelavce,« poudarja ravnatelj.

Sestra Veronika Supan in ravnatelj mag. Štefan Schellander z listino Tišlerjeve nagrade

Poudarek krščanskim vrednotam

»Ob obisku naše šole in vpisu otrokom in staršem povem, da smo zasebna katoliška šola in da živimo katoliško življenje. Doslej zaradi tega nismo imeli težav. Drugače verujoče vselej povabimo, da se nam pridružijo pri praznovanjih. Dijakom svetujemo, naj, če imajo le priložnost, prestopijo tudi prag džamije ali katere koli druge verske ustanove, saj to ne pomeni, da morajo tudi tako verovati. Bodo pa z drugimi in drugačnimi lažje brez predsodkov in lažje sobivali,« pove ravnatelj. Ob tem poudari, da ustvarjanje takšnega vzdušja in sploh dela z mladimi terja dodatne napore zaposlenih. »Zavedamo se, da delamo za pomembno ustanovo slovenske narodne skupnosti in da to za nas ni le običajno delovno mesto, ampak naša srčna zadeva.«

Ustanovitev Višje šole za gospodarske poklice sega v leto 1908.

Precej dijakov iz Slovenije

»Dijakinj in dijakov iz Slovenije je kar precej,« pravi ravnatelj mag. Štefan Schellander. »Povedati moram, da smo zadovoljni z njimi in da je šolanje pri nas zanje prednost. Ponuja se jim možnost zaposlitve na Koroškem ali pri koroških oziroma avstrijskih firmah, ki delujejo v Sloveniji. Ker so jezikovno kompetentni, lahko v Avstriji tudi nadaljujejo študij, kjer je na nekaterih šolah manj omejitev pri vpisu kot v Sloveniji. Za avstrijske in slovenske dijake je naša šola enkratna priložnost, da se medsebojno spoznajo in da ohranijo vezi, ki jim pogosto pridejo prav kasneje v življenju, na poklicnih poteh. Nekateri šele po maturi spoznajo, kakšne prednosti imajo, ker so maturirali na naši šoli. Pozitivno čezmejno plat šolanja na naši šoli sprejemajo tudi koroške deželne šolske oblasti, ki dejansko sofinancirajo šolanje dijakov iz Slovenije na Koroškem. Da je tak način čezmejnega sodelovanja dolgoročno nekaj dobrega, so prepričani tudi v koroškem gospodarstvu.«