»Svete štenge« in zvon iz Navarina

    besedilo JOŽE KOŠNJEK

Sveti Jošt, tudi Šentjošt ali Jošt nad Kranjem, je osamljen greben sredi ravnice, ki se dviga 847 metrov visoko. To območje je vstopilo v zgodovino že v desetem stoletju, o čemer pričajo tudi arheološke najdbe. Sveti Jošt ni le priljubljena gora pohodnikov in ljubiteljev narave, ampak gora z mnogimi posebnostmi. Prva je gotovo sama cerkev, ki je bila sezidana že v 15. stoletju in je bila še posebno sredi 18. stoletja gora številnih romarjev. Letno jih je prišlo tudi petdeset tisoč. Po zaslugi tedanjega iznajdljivega in vztrajnega župnika Simona Vačavnika so leta 1751 prizidali tako imenovane svete štenge v spomin na stopnice v sodni palači v Jeruzalemu, po katerih je šel Kristus k sodniku Ponciju Pilatu. Druga posebnost pa je 1355 kilogramov težak bronasti zvon, ki ga je leta 1834 vlil znani ljubljanski livar Anton Samassa iz ostankov topov turške oziroma osmanske vojske, ki je bila leta 1827 v pomorski bitki poražena pri Navarinu ob zahodni obali Peloponeza v Jonskem morju. Šmartinska župnija, katere del je Sveti Jošt, se trudi ohraniti tudi zgodovinski spomin tega hriba in njegov duhovni pomen, obiskovalcem pokazati posebnosti in jim zagotoviti prijeten in varen obisk, saj je vrh prostorsko omejen. Pri tem župnija z župnikom Bojanom Likarjem sodeluje z upravljavcem gostišča, krajevno skupnostjo in vsemi, ki delujejo na območju te zanimive gore.

Šmartinski župnik Bojan Likar pravi, da ostaja Sveti Jošt poleg turistične in pohodniške točke tudi duhovno središče.