Bil je steber in gonilna sila koroških Slovencev
besedilo BOJAN WAKOUNIG
Vinko Zwitter je bil eden najbolj dejavnih predstavnikov koroških Slovencev v dvajsetem stoletju. O njem je pri celovški Mohorjevi založbi izšel zbornik prispevkov in spominov z naslovom Vinko Zwitter – Vizionar in sejalec. Rodil se je 19. junija 1904 v Draščah na Zilji. Po diplomi na Visoki šoli za svetovno trgovino na Dunaju se je leta 1929 zaposlil kot tajnik Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško, leta 1934 preimenovane v Slovensko prosvetno zvezo (SPZ), med obema vojnama osrednje organizacije koroških Slovencev. Urejal je tednik Koroški Slovenec in vodil slovenski dijaški dom v celovški Ahacljevi ulici. Njegov prijatelj iz študentskih let Joško Hutter je kasneje o njem zapisal: »Glavni kulturnik je bil Vinko Zwitter. Boljšega ne bi mogli imeti. Bil je zelo sposoben in idealist v vsakem primeru. Lahko bi imel dobro službo kjerkoli, če ne bi bil tako zavzet Slovenec.« Na cvetno nedeljo leta 1941 ga je gestapo aretiral. Po izpustitvi iz zapora je bil Vinko Zwitter izgnan iz Koroške.
Po zmagi nad nacionalsocializmom se je takoj vključil v narodnostno delo. Do aprila leta 1946 je bil drugi podpredsednik Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za slovensko Koroško (POOF), vendar je s prevladujočo strujo v POOF kmalu prišel navzkriž. Po izključitvi iz OF je Vinko Zwitter vodilno deloval pri ustanavljanju krščansko in nekomunistično usmerjenih organizacij koroških Slovencev. Vinko Zwitter se je uveljavil tudi kot vodilni slovenski laik v koroški Katoliški cerkvi.
V zakonu z ženo Terezijo se je Vinku Zwittru rodilo šest otrok: Zdravko, Janja, Ivana, Milica, Marija in Janko.
Bojan Wakounig
