Vorančeva pot

Prebivalci Mežiške doline, še zlasti pa Kotelj, ti pravijo zase, da so Kotuljci, so ponosni na svojega rojaka pisatelja Lovra Kuharja ali po njihovo Prežihovega Voranca. Njemu v čast so uredili Vorančevo pot, na kateri si podajata roke kultura in narava.

    besedilo JOŽE KOŠNJEK
    fotografija GORAZD KAVČIČ

Pobič s solzicami

Kip fantiča oziroma pobiča s solzicami v rokah, ki ga je leta 2002 izdelal kipar Stojan Batič, postavljen v središču Kotelj, ki zre proti Prežihovi bajti na Preškem Vrhu, je začetek Vorančeve poti. Pobič s solzicami je Prežih sam in spomin na tisti njegov dan, ko je kot pastir na Koglu zgodaj zjutraj v temačno in grozljivo globačo Pekel, da bi za mamo nabral njene najljubše cvetice – solzice. Knjiga Solzice, ki je izšla leta 1949, ko je bil avtor že hudo bolan, je zbirka 11 črtic, med katerimi je prva z imenom Solzice. Nasproti, na drugi strani ceste, pa je postavljena kovinska konstrukcija v obliki solzic, ki tudi sporoča, da je v tisti grozni globači med kmetijama Kogelnik in Kumer na Koglu vsako leto maja Festival solzic, ko na gozdni oder v strašljivih zgodbah prihajajo peklenščki, luciferji in podobne pojave in obiskovalcem hudičevo slino, peklenski namaz, hudičeva jajca in druge grozne reči.

Kot, Kogel in Pekel

Mimo propadajočega Rimskega vrelca, ki je bil včasih turistični biser Kotelj, sedaj pa je daleč od tega, in kjer izvira »kiseva voda«, priporočljiva ljudem s slabo krvjo ter boleznimi srca in ožilja – pri vrelcu se popotnik še vedno lahko odžeja ali vodo natoči v steklenico – pridemo po zložni cesti do naslednje, tretje postaje Vorančeve poti – do kraja njegovega rojstva, v Kot v Podgori. V Kotnikovi hiši se je 10. avgusta leta 1993 rodil Lovro Kuhar. Izvirne rojstne hiše ni več. Sedanji lastniki Trupejevi so jo obnovili in na pročelje vzidali spominsko ploščo, stara hiša pa je ohranjena na posebni tabli ob cesti.

Iz Kota oziroma Podgore se ob potoku Kotuljščica cesta dvigne do naslednjih dveh postaj Vorančeve poti: do Kogla in globače Pekel. Zgodba iz Pekla je znana in doživeto opisana v Solzicah. S Kogla nad Kotljami, kjer so bili Kuharjevi, ki so se pogosto selili, najemniki grajske zemlje je začel Voranc leta 1899 hoditi v osnovno šolo. Poleg Pekla in bregov, na katerih je pasel krave, so naredile nanj močan vtis košate lipe, o katerih piše v Solzicah. V njihovi senci je mladi Voranc leta 1899 opazoval požar, ki je zajel Kotlje. Domačije, kjer so Kuharjevi stanovali, ni več. Ohranjena pa je na slikah, ki jih hranijo sedanji stanovalci Kogla.

Ivarčko jezero, nad katerim je kmetija Ivartnik, ki jo Voranc v romanu Jamnica imenuje Bunk, je šesta postaja Vorančeve poti. Nekdaj cvetoče shajališče ravenskih železarjev in ljudi iz Mežiške doline ter nad njim smučišče Ošven, na katerem so organizirali tekme najvišjega ranga, propadata. Kljub temu prihaja v to čudovito naravno okolje veliko ljudi.

Ostanki gradu Šratnek so sedma postaja Vorančeve poti. Streljaj od nje je cerkvica svetih Mohorja in Fortunata, ki stoji na »turških šancah «, obrambnih okopih, ki so jih v času turških vpadov gradili domačini, da so bili varnejši pred krvoločnimi vsiljivci. Prijazno speljana pot vodi obiskovalca naprej proti Preškemu Vrhu in tudi do Mihevove oziroma Miheljeve in Krautbergerjeve domačije, kjer so za kratek čas gostovali Kuharjevi. Pri Krautbergerju je bila doma Vorančeva mama.

Neizpolnjena Vorančeva želja

Preški Vrh in kotuljsko pokopališče sta zadnji postaji Vorančeve poti in deloma tudi pisateljevega življenja. V letih 1900–1911 družina stanovala v stari kmečki hiši pri Prežihu. Od tod izvira tudi Kuharjevo domače ime: Prežihov Voranc. Leta 1911 je oče končno prišel do svojega doma. Kupil je bližnjo Prežihovo bajto. Ta kraj na sončni rebri je bil Vorančev najljubši dom. Tu je delal, oral in tesaril, od tod je hodil v službo v Guštajn, kot so se takrat in do leta 1952 imenovale Ravne na Koroškem, pa v zadružno šolo v Ljubljano in na kmetijski zadružni tečaj na Dunaj. Lovro Kuhar je s Preškega Vrha odhajal v vojsko in v izgnanstvo, saj je bil kot pomemben komunist stalno na očeh oblasti. Tu so nastajale njegove odlične povesti. Tudi po vojni se je vrnil na Preški Vrh, v Časovo vilo blizu Prežihove domačije, ki je bila njemu in ženi dodeljena v dosmrtno uporabo. Tu je živel do prezgodnje smrti leta 1950. Na Preškem Vrhu so leta 1979 postavili velik bronasti spomenik, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. Na Preškem Vrhu so pisatelju v čast taborniki leta 1974 postavili leseno skulpturo Samorastnikov, delo kiparja Petra Jovanoviča iz Dolenje Žetine. Od tod gleda Voranc na Kotlje in hribe okrog njih, tudi na 1699 metrov visoko Uršljo goro, ki ji domači rečejo kar »Gora«. Tu, na svojem vrhu, je želel biti pokopan. Želja ni bila uresničena. Veliki Kotuljčan ima zadnji dom na pokopališču v Kotljah, ob cerkvi svete Marjete. Prežihova bajta z ohranjenimi spremljajočimi objekti je danes muzej.

Na pokopališču v Kotljah, ob družinskem grobu Kuharjevih, se Vorančeva pot tudi konča. Lovro je umrl 18. februarja leta 1950. Ob njem počivajo tudi mama Marjeta, rojena Krautberger, oče Ivan oziroma Johan, Vorančeva sestra Ana in dve Vorančevi hčerki – Mojca, poročena Gosar, in Vida, poročena Slavič, ter brata Ivan, ki so ga Nemci ubili leta 1944, in Avgust. Tretji brat Alojzij, duhovnik in politik, je pokopan na tujem.

Čast vsem Kuharjevim

V Kotljah vsako leto oktobra organizirajo Kuharjeve dneve. Sprva so bile posvečene le spominu na Prežihovega Voranca, zadnja leta pa so tudi spomin na tri Vorančeve brate, Alojzija, Ivana in Avgusta. Na Alojzija, dvakratnega doktorja znanosti, spominja kip na pročelju kotuljskega župnišča. Bil je duhovnik, vendar se je izobrazil v diplomaciji, pravu in časnikarstvu. Služboval je v diplomatski službi predvojne Jugoslavije, pisal je za Slovenca in ljubljanski radio in sodeloval v jugoslovanski begunski vladi v Londonu. Najbolj znan je po tem, da je leta 1944 preko britanske radijske postaje BBC pozval slovenske domobrance, naj se priključijo partizanom v boju proti okupatorju. Po vojni se je umaknil v New York in deloval kot duhovnik. Hudo bolan je umrl 1. novembra leta 1958 in je pokopan na slovenskem pokopališču v fari Sv. križa v Bridgeportu v bližini New Yorka. Kotuljci želijo, da bi počival v domači zemlji, ob svojih starših, sestrah in bratih. Brata Ivana so leta 1944 blizu doma na Preškem Vrhu ubili gestapovci, brat Avgust pa se je posvetil tehniki in železarstvu. Med drugim je delal tudi na Jesenicah. Ukvarjal se je tudi s časnikarstvom in urednikovanjem.

Vse informacije o Vorančevi poti dajejo v TIC Ravne na Koroškem, Partizanska ulica 3, 2390 Ravne na Koroškem, telefon: 02/82 21 219, elektronski naslov: tic@zkstm.si ali danica@zkstm.si.

Kdo je Lovro Kuhar

Lovro Kuhar ali Prežihov Voranc (ime je povezano s Prežihovino oziroma Preškim Vrhom) je bil rojen pri Kotniku 10. avgusta leta 1993 kot prvi otrok v zakonu Johana in Marjete. Najprej se je šolal doma, potem pa so talentiranega fanta poslali v Zadružno šolo v Ljubljano in na Dunaj. Veliko je bral, še posebej Mohorjeve knjige, in tudi že pisal. Vpoklican je bil v avstro-ogrsko vojsko, se bojeval v Doberdobu na soški fronti, vendar se je leta 1916 pustil ujeti Italijanom, ker ni maral Avstrijcev. Leta 1919 se zaposlil v tedanji guštajnski oziroma sedanji ravenski železarni. Tu se je navdušil za socialistično in delavsko stranko oziroma Komunistično partijo Jugoslavije, katere član je postal leta 1920. Oblast ga je začela nadzirati, zato je leta 1929 zbežal na tuje, postal ugleden funkcionar Kominterne, komunistične internacionale, bil pogosto v zaporih, kjer je tudi pisal, študiral in se učil jezikov ter se spoznal z Josipom Brozom - Titom. Z njim in še nekaterimi drugimi partijskimi funkcionarji ni bil v dobrih odnosih, kar se je pokazalo kasneje. Leta 1939 se je iz Pariza vrnil domov, deloval v ilegali do leta 1943, ko so ga dobili v roke Nemci, ga odpeljali v Begunje in nato v Berlin, kjer so mu v zameno za sodelovanje ponujali mesto vodje marionetne državice, ki so jo nameravali ustanoviti na območju Ljubljanske pokrajine in Primorske. Voranc je ponudbo odklonil. Poslali so ga v koncentracijsko taborišče Sachenhausen in nato v Mauthausen, kjer je hudo zbolel. Ženo Marijo in hčerki Vido in Mojco pa so internirali v taborišče Ravensbrück. V te čase sega zgodba, ki kaže na razhajanje med Vorancem in Titom. Ko je leta 1944 Tito spraševal Josipa Vidmarja, ali bi lahko kakšnega zaprtega partijskega funkcionarja iz Slovenije zamenjali za ujetega nemškega majorja, je Vidmar predlagal Voranca. Tito ga je zavrnil z besedami, da si bo ta že zal sam pomagati in naj predlaga koga drugega, ki je v še težjem položaju … Moteč je bil tudi zato, ker je zagovarjal tudi povojno delovanje Mohorjeve družbe, ki je, kot je trdil, slovenskega človeka učila brati in pisati. Umrl je v Mariboru 18. februarja 1950.

Čez goro k očetu

Tako ima naslov presunljiva, v srce segajoča Prežihova kratka povest, ki govori o mrzli božični noči leta 1932, ko je njegova žena Marija Kuhar - Prežihova s hčerkama – sedemletno Vido in petletno Mojco – 14 ur gazila sneg v grapah med Olševo in Peco do Železne Kaple, od koder naj bi se peljale do Celovca in se srečale z njim, z očetom, ki je zbežal v Celovec. Očeta pa ni bilo, ker ga je tik pred tem aretirala policija in zaprla. V spomin na to pot organizira Planinsko društvo Ravne na Koroškem vsako leto decembra pohod po tej poti. Na neparno leto hodijo pohodniki ponoči iz Črne preko prelaza Luže do kmeta Rastočnika nad Železno Kaplo, na parno leto pa podnevi v obratni smeri.